Katera plastika se uporablja za smetnjake na kolesih?
Pustite sporočilo
Smetnjaki na kolesih so izdelani iz močnega polietilena (PE), danes pa vsak smetnjak vsebuje veliko reciklirane plastike.
Zdaj so običajni in znani, toda pred 20 leti so bili smetnjaki na kolesih nov in nenavaden prizor na cestah po vsej Avstraliji.
Smetnjaki na kolesih imajo izjemno dolgo življenjsko dobo – izpostavljeni so vsem vremenskim vplivom, med praznjenjem jih udarja in parkira ob cesti. Smetnjak na kolesih pa mora varno shraniti vse gospodinjske odpadke, od vrtnih odpadkov do plastenk in stekla.
Biti mora trden, vzdržljiv in odporen na UV žarke. Ob izdelavi polimera se načrtuje in testira življenjska doba žilavosti. Visoka odpornost proti udarcem in obrabi, visoka odpornost proti razpokanju zaradi napetosti v okolju in dolgotrajna odpornost na UV degradacijo so značilnosti razredov PE.
To vključuje preizkuse udarcev in padcev za prikaz robustnosti in dolgoročne učinkovitosti MGB.
HDPE je primeren za izdelavo velikih trpežnih izdelkov in je idealen za hitro in učinkovito oblikovanje.
O osupljivi zgodovini okoli zabojnikov za odpadke/kolesa je mogoče razpravljati več dni, saj je vedno obstajala potreba po zadrževanju in premikanju neželenih predmetov na različna mesta z neobremenjenim in učinkovitim pristopom. V vulkanskih ruševinah Pompejev so odkrili fosilizirane fragmente lesenih smetnjakov na kolesih.
Čeprav so bili ti namenjeni istemu namenu, so "moderni" plastični smetnjaki na kolesih veliko boljši in jih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prvič razvil Frank Rotherham Mouldings za prevoz odpadkov iz enega dela svoje tovarne v drugega. Šele ko je inšpektor za zdravje in varnost opazil potencial teh smetnjakov, so se začeli uporabljati v drugih komercialnih okoljih. Trajalo bi še nadaljnjih dvajset let, preden bi jih začeli široko uporabljati.
V 60. letih prejšnjega stoletja so bili zabojniki za odpadke še posebej težki in so bili običajno videti kot okrogli kovinski zabojniki z dvema ročajema in vrhom. Nova zasnova, izumljena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila veličasten razvoj, ki bi lahko pomagal zmanjšati število poškodb hrbta, ki bi jih utrpeli zbiralci odpadkov, ki bi dvigovali težke kovinske zabojnike brez koles. Vendar pa je bil temeljito uporabljen šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili avtomatski mehanizmi na vozilih za zbiranje odpadkov zasnovani tako, da brez težav pobirajo in praznijo zabojnike.
